Naj spremembe
na dan 07.12.2018


Oznaka Vrednost % Spr.
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
ITBG 0,400 99,00
ITBG 0,400 99,00
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


11.05.2012, 11:22

V Evropi se krepi protivarčevalna fronta

Predvsem evropske borze so minuli teden čutile naraščajoči pritisk vznemirjenih vlagateljev.

Kot smo letos že opozorili, so francoske in grške volitve pomenile pomemben prelom za investitorje na trgih kapitala. Na obeh je namreč zmagala tista stran, ki je bolj ali manj nenaklonjena varčevalnim ukrepom. V Franciji zaenkrat zgolj pritiskajo na obnovitev pogovorov o evropskem stabilizacijskem programu medtem, ko so v Grčiji po volitvah že velike težave za sestavo vlade, saj prevladujejo stranke, ki želijo prekiniti varčevalne ukrepe EU. Usoda Grčije je torej bolj ali manj zapečatena, sledi izstop iz evroobmočja.

Zanimivo, kako se danes širi ideologija, da je varčevanje nekaj slabega. Prav umazano zveni ta beseda, ko jo slišiš iz ust nasprotnikov varčevalnih ukrepov. Vse več politikov in ekonomskih poznavalcev vztraja, da nas bodo varčevalni ukrepi pahnili v bedo, povečali socialno krizo v državi ter predlagajo prenehanje s politiko varčevanja. Seveda je to delno res. Varčevalni ukrepi bodo znižali standard državljanov, to je matematično neizogibno. A dokler je Slovenija še relativno nizko zadolžena so lahko ukrepi manj boleči, ko bomo dosegli prag Grčije in podobnih pa se ne bomo več pogovarjali zgolj o »8% znižanju plač«. Zato v to situacijo nikakor ne smemo priti.

Kaj pa sploh predlaga druga stran, kot alternativo varčevanju? Kako lahko prezadolžena država spodbuja gospodarsko rast in od kje naj vzame denar, ko ji nihče ne posoja več, vsaj po razumni obrestni meri ne? Od kdaj pravzaprav je življenje v okviru svojih finančnih sposobnosti nekaj slabega? Kako smo kot družba prišli v situacijo, da je odvisnost od kreditov pozitivna vrednota, varčevanje pa demonizirano? Kdo so ti posamezniki in kakšno pravico imajo vztrajati, da moramo porabljati denar, ki ga nimamo?

Stvar je v bistvu zelo enostavna. Če želimo živeti bolje moramo proizvesti več. Več pomeni bodisi količinsko več, bodisi kakovostno več, torej proizvode ali storitve z višjo dodano vrednostjo. In samo to kar proizvedemo, lahko nato delimo. Če bomo razdelili pametno, bomo naslednje leto proizvedli več in delili več. Če bomo razdelili neumno, bomo naslednje leto proizvedli manj in delili manj. Normalen naravni gospodarski cikel.

Človek je seveda najbolj pametno bitje in se je odločil, da bo gospodarske cikle prikrojil po svoje. Za določeno sfero ljudi obstaja samo pozitivni del gospodarskega cikla. Oni to razumejo nekako takole: ko gospodarstvo raste, rasemo z njim. Ali še bolje, rasemo hitreje od gospodarstva s pomočjo kreditov seveda (ponzi shema po domače). Ko gospodarska aktivnost upade se je določen del javnosti prisiljen sprijazniti z manjšim delom pogače (zasebni sektor), določen del pa vztraja, da prilagajanja ne sme biti. Zanje negativne prilagoditve ne obstajajo, pridobljenih pravic se ne sme zmanjševati (pa čeprav so bile pridobljene na podlagi fiktivne, kreditno ustvarjene gospodarske rasti), zato zahtevajo, da se njim pripadajoči delež dodatno odvzame tistim, ki so že plačali del krize. Ti torej plačajo dvojno, prvič ob izgubi dohodka in premoženja zaradi gospodarske krize ter nato ob dodatni  obremenitvi iz naslova vse višjih davkov in drugih dajatev, ki jih počasi a vztrajno uvaja tisti del javnosti, ki negativne prilagoditve noče prenesti.

Precej se govori o potrebi po spodbujanju gospodarske rasti namesto varčevalnih ukrepov. A konkretni ukrepi za spodbujanje gospodarstva iz ust naših poznavalcev so zmeraj isti. Država naj gradi ceste, bolnice, šole, subvencionira zeleno energijo ipd. Kot, da tega ne počnemo že petnajst let. Saj smo tudi zaradi tega prišli v krizo. Neracionalna poraba državnega denarja, milijarde porabljene za drage ceste, svetovalne pogodbe, nepregledni nakupi opreme, neučinkovite investicije itd. In zdaj bi nekateri radi, da ta krog zaženemo znova.

Ukrepi za pospeševanje gospodarske rasti bi morali razbremeniti zasebni del gospodarstva. Gre za zakonodajo s področja trga dela, davkov in drugih administrativnih omejitev pri poslovanju. Poenostavljanje postopkov, razbijanje monopolov, zmanjšanje moči in vpliva birokratskih organov, zreducirati števila potrebnih dovoljenj, licenc, soglasij itd. Zasebni del gospodarstva je kreativen in bo sam zaživel, če mu to omogočimo. Takrat se bodo ustvarjala nova delovna mesta in naraščala bo blaginja prebivalstva. Država tega ne more narediti z dekretom in z megalomanskimi naložbami sovjetskega tipa. Pametni politiki so tisti, ki državo in s tem njene državljane na dolgi rok osvobodijo dolžniškega suženjstva.

 

 

Razkritja:

Avtor: Peter Mizerit. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. Družba PFCI, d.o.o. kot sestavljalec poročila ne odgovarja za popolnost in točnost posredovanih podatkov, ki jih pridobi iz omenjenih virov. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43.