Naj spremembe
na dan 14.12.2018


Oznaka Vrednost % Spr.
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
ITBG 0,400 99,00
ITBG 0,400 99,00
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


13.02.2015, 13:50

Resnica o razdolževanju

Sproščena monetarna politika čedalje bolj ogroža stabilnost finančnega sistema.

Temeljni problem sedanje politike nizkih obrestnih mer je v dejstvu, da deluje ravno nasprotno od tistega, kar svetovno gospodarstvo danes potrebuje, če se želi dolgoročno stabilizirati. Politika ničelnih obrestnih mer namreč zavira akumulacijo kapitala in prihrankov, ki bi v normalnih razmerah pripomogla k dolgoročnemu zniževanju obsega zadolžitve. Namesto tega pa imamo prisilno povečevanje razmerja dolgov v svetovnem gospodarstvu, kar zgolj povečuje nestabilnost celotnega sistema. Berete kaj članke v naših medijih o bojda brutalnih varčevalnih ukrepih, ki jih zagovorniki »neoliberalne ekonomije« (karkoli naj bi to sploh pomenilo) vsiljujejo po svetu? Svetovalna hiša Mckinsey je pred dnevi razkrila obseg teh grozljivih varčevalnih ukrepov. Resnica je naposled pred nami.

V svojem februarskem poročilu (naslov: Debt and not much deleveraging) ugotavljajo, da se zloglasno razdolževanje izvaja tako učinkovito, da se je obseg svetovne zadolžitve od leta 2007 do danes (torej v vsega 6 letih) povečal za »pičlih« 57.000 milijard USD. Preberite še enkrat: povečal! Ja vidite, tako strašno varčujemo, da smo razmerje med celotnim svetovnim dolgom in celotnim svetovnim BDP povečali iz 269% na 286%. Najhitrejšo rast je seveda zabeležila dežela gospodarskega čudeža – Kitajska. Čudeža je torej v ozadju hitre rasti Kitajske bolj malo, ponorelo zadolževanje za vse bolj neproduktivne investicije bo najbrž boljši razlog. In vse večji obseg neproduktivnih investicij začenja naposled hromiti gospodarsko rast tudi na Kitajskem. McKinsey zaskrbljeno (a pravilno) ugotavlja, da čedalje več držav potrebuje čedalje večji obseg dodatnega zadolževanja, da sploh še lahko vzdržujejo gospodarsko rast nad ničlo. Mi temu pravimo neprijetna lastnost eksponentne funkcije.

A ker se centralne banke ter zagovorniki zadolževanja in proračunskih deficitov seveda že tradicionalno dobro razumejo so uspeli politiko ničelnih obrestnih mer plasirati, kot dober način za povečanje obsega svetovnih dolgov. Celotna gospodarska rast tega obdobja je torej zgolj monetarna iluzija ustvarjena s preplavljanjem sveta z novimi dolgovi, katerih vse večji del seveda ne bo nikoli poplačan. Vera, da lahko na ta način ustvarimo zdravo gospodarsko okolje, nova delovna mesta in splošno blaginjo se bo izkazala za veliko napako. Da smo s tem stabilizirali tudi finančni sistem pa verjamejo samo še profesorji ekonomije.

Takrat smo si bili skoraj enotni, da je finančno krizo sprožilo pretirano zadolževanje in skrivanje teh tveganj v zapletene finančne instrumente, ki naj bi tveganja ustrezno razpršili. Kaj je od te enotnosti ostalo? Nič, finančni sistem je danes še bolj ogrožen, kot je bil takrat. Ne samo, da obstaja določena verjetnost, da se lahko takratni dogodki ponovijo, razumen investitor jih mora že jemati kot dejstvo in jih z visoko mero verjetnosti vkomponirati v svoje scenarije. Po domače: ni več vprašanje ali se lahko zadeva ponovi, temveč samo še kdaj bo počilo? Sistem namreč deluje pod popolnoma enakimi principi kot takrat, le da je finančni vzvod še višji. Ampak saj veste kaj se danes govori naokoli: dokler centralne banke printajo, moraš biti zraven… Zapomnite si temeljno pravilo upravljanja s tveganji: najbolj nevarna stvar v financah je tista, ki se nikoli ne premakne – dokler se ne premakne. Na primeru švicarskega franka so nekateri to lekcijo že dobili.

Kakšno je naše mnenje o delovanju centralnih bank sedaj najbrž že veste. V zadnjih letih so se močno specializirale za nategovanje zakonskih definicij do onemoglosti. V Pogodbi o Evropski Uniji je denimo centralni banki izrecno prepovedano neposredno monetiziranje državnih dolgov (nakup obveznic držav članic), a zdi se da ECB na vse kriplje skuša najti vsaj za nianso legalen način, kako bi to lahko izpeljali. Kot, da je to bil duh pogodbe. Naša centralna banka pri teh zadevah prav nič ne zaostaja. Oktobra 2013 so poslanci po hitrem postopku in posredovanju Ministrstva za finance uspeli ekspresno spremeniti do tedaj veljaven in popolnoma ustrezen Zakon o bančništvu samo s ciljem, da so lahko izbrisali obveznosti bank brez stečajnega postopka. Ker se uvedbe stečajnega postopka nad banko bojijo kot hudič križa. Zakon je bil sicer jasen, kdor ima na banki depozit preko zajamčenega zneska (v našem primeru je to bilo 100.000 EUR) v primeru stečaja nosi odgovornost za varnost svojega premoženja sam.

Po novem Zakonu o bančništvu (da ne bo pomote, za njegov sprejem so odgovorni poslanci, ki so takrat glasovali za in ne guverner Banke Slovenije) je torej mogoče na podlagi »cenitve« počistiti lastnike in upnike bank kar brez transparentnega likvidacijskega postopka. Kako naj nekdo zaupa, da bi v likvidaciji (stečaju) dobil manj, če pa likvidacija (stečaj) sploh ni izpeljana! Cenitev je danes očitno dovolj kot nadomestilo za sprožitev likvidacijskega postopka. Pogoj je le, da je ta cenitev ustrezno negativna. Pač v scenarij zapišeš, da naslednje leto pričakuješ negativno gospodarsko rast v Sloveniji in puf, delničarji so izbrisani. Pod takimi pogoji je popolnoma nerazsoden vsakdo, ki je še pripravljen kupiti delnico (ali obveznico) katerekoli finančne institucije v Sloveniji. In če zakon nekega dne še malce razširijo lahko začnemo brisati še delničarje in obvezničarje v drugih podjetjih! A se kdo sploh zaveda posledic sprejemanja take zakonodaje? Očitno ne, ker danes tudi tiste politične stranke, ki so takrat sestavljale koalicijo glasno in ostro zahtevajo preverjanje odgovornosti, čeprav so njihovi poslanci potencialno neustaven zakon sprejeli in Banki Slovenije dejanje izbrisa brez likvidacije premoženja bank tudi omogočili.

In drugo, morda še pomembnejše vprašanje: kako pa kaj z načeli zdrave konkurence? Danes banke, ki so s spornimi in nestrokovnimi posojilnimi praksami zagnale svoj kapital, po dokapitalizaciji s strani države znova nemoteno konkurirajo na trgu za nove posle in odžirajo tržni delež tistim bankam, ki so bile bolj previdne in pametne. Imamo torej zmago neumnih, nestrokovnih in v določenih primerih tudi kriminalnih poslovnih praks nad previdnimi in strokovnimi. Vsekakor odličen recept za družbeni napredek, mar ne?

 

Razkritja:

Avtor: Peter Mizerit, zaposlen pri družbi Primorski skladi d.d. Vsebina poročila oz. njegovi posamezni deli so izključno osebno mnenje avtorja in ne predstavljajo mnenja družbe PFCI, d.o.o. ali družbe pri kateri je avtor zaposlen. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav izdajateljev na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Primorski skladi d.d. opravljajo dejavnost pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43.