Naj spremembe
na dan 12.11.2015


Oznaka Vrednost % Spr.
SKDR 70,03 19,51
DATR 2,500 10,86
TLSG 85,40 1,91
SAVA 0,083 1,22
PETG 255,00 0,79
Vrednost SBI TOP
na dan 12.11.2015


Oznaka Vrednost % Spr.
SBITOP 711,22 0,39
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


18.12.2015, 10:22

Devet let po zadnjem dvigu

Skrivnostna tehnika oblikovanja primerne višine obrestnih mer.

Za nami je še zadnji sestanek pomembnejše centralne banke letos. Federal Reserve je v sredo pričakovano prvič po letu 2006 zvišala referenčno obrestno mero. Decembrski dvig je bil sicer že precej napovedan tako, da kakega večjega presenečenja za trge ni bilo. Poglejmo si tokrat malo podrobneje, kako mehanizem referenčne obrestne mere sploh deluje.

Ko centralna banka (tokrat imamo v mislih predvsem ameriško Federal Reserve, čeprav je mehanizem delovanja pri vseh podoben) objavi, da je spremenila višino referenčne obrestne mere najbrž mnogi, vključno z novinarji, ki o tem poročajo, zmotno mislijo, da gre enostavno za dekret s katerim centralna banka določi, kakšna mora biti višina obrestnih mer v državi. A zadeva v resnici ni taka. Centralna banka višino obrestne mere zgolj cilja oz. skuša vzdrževati na nekem nivoju, kar pa zahteva določeno aktivnost na trgu in posledično seveda stroške. Poglejmo si kako to deluje.

Poslovne banke si vsak dan med seboj posojajo dolarske rezerve, ki so potrebne za zagotavljanje nivoja obveznih zakonskih rezerv in sprotnega kliringa dnevnih transakcij. Poleg obveznih rezerv mora banka konstantno zagotavljati tudi kapitalsko ustreznost, vendar teh dveh stvari ne gre mešati. Banka, ki svoji stranki odobri novo posojilo, s tem ustvari nov depozit in mora povečati obseg obveznih rezerv ter obratno, banka, ki je dobila posojilo vrnjeno lahko sprosti del obveznih rezerv in jih posodi drugi banki, ki jih tisti dan potrebuje. Gre za popolnoma nezavarovana posojila čez noč, vračljiva v roku 24 ur, ki delujejo zgolj na podlagi medbančnega zaupanja, saj se denimo v ta namen sploh ne podpisujejo nobene pogodbe, vse aktivnosti potekajo le na podlagi ustnega telefonskega dogovarjanja med ustreznimi oddelki bank. Banke se med seboj same dogovarjajo po kakšni obrestni meri si bodo ta sredstva posojale, dogovorjeno obrestno mero pa nato sporočajo centralni banki, ki iz teh podatkov izračuna agregirano tehtano dnevno povprečje, imenovano Effective Federal Funds Rate. Vidite, tako se oblikuje eden od najpomembnejših finančnih parametrov na svetu.

Centralna banka torej sama neposredno ne določa višine te obrestne mere, lahko pa ne njeno višino vpliva tako, da povečuje ali zmanjšuje obseg rezerv pri bankah. Logika je zelo preprosta, če je obseg rezerv v sistemu visok, je njihova cena (obrestna mera) nizka in obratno. Danes so obrestne mere rekordno nizko, ker je v ameriškem bančnem sistemu cca 2.600 milijard USD rezerv, ki so posledica aktivnosti ekspanzivne monetarne politike centralne banke. Od tega je obveznih le 90 milijard rezerv, vse ostalo so presežne rezerve. Kako pa centralna banka nadzoruje obseg rezerv?

Centralna banka lahko obseg rezerv v sistemu uravnava tako, da jih dodaja ali umika. Trgovalni oddelek centralne banke na trgu od poslovnih bank odkupi finančne instrumente (običajno državne obveznice) in jim v zameno na račune vknjiži denar. Na ta način se obseg razpoložljivih rezerv pri bankah poveča, njihova cena (obrestna mera) pa upade. Če centralna banka finančne instrumente na trgu prodaja, pa od poslovnih bank v zameno prejme denar, kar pomeni, da se obseg razpoložljivih rezerv v bančnem sistemu znižuje, njihova cena pa povečuje. Preprosto ne?

Če centralna banka želi, da se obrestne mere znižajo, mora torej od bank odkupovati finančne instrumente in jim v zameno pošiljati dodatne rezerve v obliki denarja. Kadar hoče centralna banka obrestne mere dvigniti in na ta način nekoliko ohladiti aktivnost poslovnih bank, pa mora na trgu finančne instrumente prodajati in umikati razpoložljivi obseg rezerv. Podoben učinek lahko centralna banka sicer doseže tudi tako, da poslovnim bankam za njihove rezerve plačuje določeno obrestno mero (IOR ali Interest on Reserves). Na ta način poslovne banke niso zainteresirane te rezerve posojati drugim bankam, saj zanje dobijo obresti od centralne banke. Je pa to za centralno bank relativno drago početje, še posebej danes, ko je v bančnem sistemu tako visok obseg presežnih rezerv.

Ker je guvernerka ameriške centralne banke pravkar sporočila, da želijo dvigniti referenčno obrestno mero v območje med 0,25% in 0,5% pomeni, da bo sedaj ta banka skušala iz trga bodisi umakniti določen del presežnih rezerv in na ta način doseči, da bi se medbančno posojanje rezerv nekoliko podražilo, ali pa bankam plačevati višjo obrestno mero za te rezerve (IOR), odvisno od tega kaj bo lažje implementirati. Ker presežne rezerve dosegajo cca 15% ameriškega BDP, se ugiba, da bi centralna banka morala umakniti približno 1.000 milijard teh rezerv, da bi dosegla dvig medbančnih obrestnih mer za pičlih 0,25%. Za tak znesek bi torej morala na trgu prodati državnih obveznic, kar pa ne bo lahko, glede na dejstvo, da je bila v zadnjih letih preko programa Quantitative easing njihov največji kupec, zato se bo najbrž odločila za plačevanje obresti na presežne rezerve poslovnim bankam. Nahajamo se torej globoko v neraziskanem področju monetarne politike, predvsem kar se kolateralnih učinkov tega početja tiče.

 

Razkritja:                                         

Avtor: Peter Mizerit, zaposlen pri družbi Primorski skladi d.d. Vsebina poročila oz. njegovi posamezni deli so izključno osebno mnenje avtorja in ne predstavljajo mnenja družbe PFCI, d.o.o. ali družbe pri kateri je avtor zaposlen. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav izdajateljev na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Primorski skladi d.d. opravljajo dejavnost pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43.