Naj spremembe
na dan 12.11.2015


Oznaka Vrednost % Spr.
SKDR 70,03 19,51
DATR 2,500 10,86
TLSG 85,40 1,91
SAVA 0,083 1,22
PETG 255,00 0,79
Vrednost SBI TOP
na dan 12.11.2015


Oznaka Vrednost % Spr.
SBITOP 711,22 0,39
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


22.07.2016, 12:44

Ustavno sodišče nadaljuje presojo o usodi bančne sanacije

Saga o izbrisu delničarjev in podrejenih upnikov slovenskih bank se vrača na domače dvorišče.

Sodba Evropskega sodišča o slovenskih podrejencih je prišla ravno v občutljivem času iskanja rešitve za problematične italijanske banke (pa še vsaj eno bolj severno in veliko večjo od vseh italijanskih skupaj). Sodba namreč potrjuje skladnost načela, da morajo izgube najprej nositi delničarji in upniki preden se poseže po davkoplačevalskem denarju, s pravom EU. Delnice evropskih bank so takoj po objavi sodbe večinoma izgubile na vrednosti.

Sicer pa obenem sodba Evropskega sodišča jasno izraža dejstvo, da sporočila Evropske komisije niso pravno zavezujoč akt v nobeni državi članici. Kar pomeni, da je bail-in sicer potreben pogoj za pridobitev dovoljenja Evropske komisije za državno pomoč posamezni banki, vendar pa ta ukrep ni zavezujoč. Pa razumite vi če lahko sedaj to evropsko birokratsko latovščino. To bo še posebej pomembno v naslednjih mesecih, ko bo Italija pokazala svoj načrt reševanja svojih bank v katerem bomo videli ali tudi pri njih sporočila Evropske komisije tolmačijo kot pri nas ali ne. In predvsem bomo videli reakcijo Evropske komisije, če Italija sporočila Evropske komisije ne bo razumela tako dobesedno kot naša Centralna banka.

Srž slovenskega izbrisa bančnih delničarjev in podrejencev se sicer še zmeraj vrti okoli vprašanja ali je bil izbris v celoti nujen ali ne. Bi lahko bila izbrana tudi kakšna druga oblika transformacije kapitalske strukture bank, denimo vsaj konverzija podrejenih terjatev v lastniški delež? Evropsko sodišče namreč pravi, da je poseg v lastninsko pravico dovoljen, a takoj dodaja, da samo do višine doseganja nujne kapitalske ustreznosti banke. Karkoli presega to nujno kapitalsko ustreznost bi torej utegnilo biti nedovoljen poseg v lastninsko pravico. Dejstvo je namreč, da morajo lastniki in upniki banke nositi izgube preden se banki zagotovi državna pomoč, vprašanje pa je ali je bila višina teh izgub pravilno določena. In tega ne vemo, ker ni bilo stečaja banke, ki je edini pošteni način preverjanja tržne vrednosti. Namesto stečaja je bila opravljena cenitev s subjektivno določenimi vhodnimi parametri in na podlagi te cenitve opravljen popoln izbris. In sedaj se kregamo okoli tega, ali so ti vhodni parametri res pošteno odražali takratno situacijo. Tudi Evropsko sodišče namreč pravi, da nihče ne sme utrpeti izgub višjih kot v primeru stečaja banke, a kako to zagotoviti, če stečaja ni bilo? Kako lahko denimo Banka Slovenije sedaj zagotavlja, da bi bile v primeru stečaja izgube najmanj take? Na podlagi svoje cenitve? So na to cenitev dovoljeni kakšni dvomi? Če gre taka razlaga gladko skozi Ustavno sodišče, potem se v Sloveniji zamaje marsikaj, kar si danes predstavljamo pod pojmom nedotakljivost zasebne lastnine.

Še enkrat ponavljamo: ne gre za zaščito delničarjev ali upnikov bank. Ti morajo nositi posledice slabega poslovanja podjetij v katera so vlagali svoje premoženje. Vprašanje je zgolj poštenost načina določanja višine njihovih izgub. Mi menimo, da ni bolj poštenega načina od stečajnega postopka, ker se v tem primeru pač vrednost premoženja banke določi na trgu. Če v tem primeru delničarji in upniki izgubijo vse se morajo pač enostavno sprijazniti z dejstvom, da njihovi naložbi trg v tem trenutku ne priznava nikakršne vrednosti. Določanje višine izgub mimo trga, z nekakšnimi subjektivnimi cenitvami »v interesu nacionalne varnosti« pa sodi na zelo spolzek teren, kjer je bolje ne razmišljati kam lahko to vodi, če ga apliciramo še na kake druge vidike življenja.

Včasih se je pojem nacionalna varnost uporabljal bolj ali manj v smislu obrambe države pred zunanjo vojaško agresijo, danes pa smo postali tako občutljivi, da je že vonj po morebitni recesiji dovolj, da v vseh institucijah preidejo v način delovanja »zaščita nacionalne varnosti«. Postajamo ujetniki t.i. »problema regulatornega poguma«, ko celo institucije ustanovljene z namenom nadzora, opuščajo svoje pristojnosti zaradi strahu pred morebitnimi ekonomskimi posledicami. Zgovoren primer je prišel prejšnji teden tudi iz ZDA, kjer so na dan prišli dokazi, da se je javni tožilec izognil vložitvi pregona zoper banko HSBC zaradi domnevnega pranja denarja, ker je pač banka tako velika, da bi tožba proti njej lahko imela ekonomske posledice na borzi in širše v gospodarstvu. Z isto problematiko se danes soočajo v Italiji, ko pripravljajo načrt reševanja tamkajšnjih bank v težavah. Podobno so si tudi pri nas regulatorni organi dolgo časa zatiskali oči pred čedalje slabšo situacijo v bankah, dokler težave niso bile tako velike, da jim je zmanjkalo poguma izvesti ukrepe po takrat veljavni zakonodaji, zato so na hitro speljali postopek spremembe Zakona o bančništvu in na horuk izvedli t.i. prenehanje kvalificiranih obveznosti. In sedaj smo v tej godlji v kakršni smo.

Sicer pa je pravo živa stvar in ljudje se moramo v vsakdanjem življenju v končni fazi odzivati na pravno okolje. Če bo logika Ustavnega sodišča tudi taka, da je v izrednih razmerah dovoljeno marsikaj, pri čemer je še vprašljivo, kaj pojem izredne razmere sploh pomeni, potem se bomo pač vlagatelji morali sprijazniti z dejstvom, da slovenske banke (pa ne samo te) niso več primerna naložba tako z vidika delnic kot tudi obveznic. Še posebej upravljalci skladov, ki še kaj dajo na fiduciarno odgovornost do svojih strank,  ne bodo več smeli niti razmišljati, da bi v portfeljih skladov imeli kakršnekoli naložbe povezane z bančnimi delnicami ali nezavarovanimi obveznicami. Če lahko v kateremkoli trenutku nekdo uleti v banko z lastno oceno na podlagi katere trdi, da je kapital negativen, ne glede na to kaj kaže revidirana bilanca stanja in na podlagi tega izbriše delničarje in upnike, brez uvedbe stečajnega postopka in brez pravice do pritožbe, potem pač ni razloga, da bi kdo pri zdravi pameti še bil delničar ali nezavarovani upnik banke. Do sedaj je še nekako veljalo, da lahko svojo naložbo izgubiš, če banka propade, sedaj pa očitno lahko vse izgubiš tudi, če banka ne propade!? Gre za administrativni ukrep izven tržnih zakonitosti, kar predstavlja nesprejemljivo »politično« tveganje pri upravljanju premoženja. In tako si lahko banke od sedaj dalje svoj kapital in vire financiranja iščejo kjer hočejo, pametni vlagatelji jim svojega premoženja ne bodo zaupali. Zaradi regulatornega okolja ne.

 

 

Razkritja:                                         

Avtor: Peter Mizerit, zaposlen pri družbi Primorski skladi d.d. Vsebina poročila oz. njegovi posamezni deli so izključno osebno mnenje avtorja in ne predstavljajo mnenja družbe PFCI, d.o.o. ali družbe pri kateri je avtor zaposlen. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav izdajateljev na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Primorski skladi d.d. opravljajo dejavnost pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43.