Naj spremembe
na dan 07.12.2018


Oznaka Vrednost % Spr.
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
ITBG 0,400 99,00
ITBG 0,400 99,00
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


04.11.2016, 12:27

Ocena strokovnosti izrednega ukrepa se seli na redna sodišča

Odločitev Ustavnega sodišča sprejemljiva, a bi lahko bila bolj pogumna.

Prejšnji teden je Ustavno sodišče naposled objavilo dolgo pričakovano odločitev povezano s primerom izbrisa podrejenih upnikov in delničarjev nekaterih bank v Sloveniji decembra 2013. Sodišče je odločilo, da je v neskladju z ustavo člen o sodnem varstvu, in Državnemu zboru naložilo, da ta del zakonodaje popravi, ter hkrati zadržalo zastaralne roke za pritožbo po tem členu. Ostale člene spornega Zakona o bančništvu je opredelilo kot skladne z ustavo.

Ustavno sodišče je s tem do neke mere pritrdilo vlagateljem zahteve za presojo ustavnosti. Sicer pa samo ni presojalo obsega ukrepov s katerimi je Banka Slovenije izbrisala imetnike podrejenih obveznic in delnic bank, ker je to pač v pristojnosti rednih sodišč, na katera se morajo obrniti oškodovanci. Ustavno sodišče se torej ni spustilo v komentiranje tega, ali je bila ocena zneska Banke Slovenije pravilna, ker bodo morala to storiti redna sodišča, je pa zahtevalo od zakonodajalca, da oškodovancem omogoči enak nivo informacij, kot jih je imela Banka Slovenije. To pomeni, da bodo lahko oškodovanci zaradi tožb zoper ocene Banke Slovenije imeli pravico vpogleda v materialne informacije na podlagi katerih je Banka Slovenije naračunala tako veliko luknjo v domačem bančnem sistemu. Odstranitev tajnosti z dokumentov Banke Slovenije je sploh bistvenega pomena za vložitev tožb. V tej luči je odločitev Ustavnega sodišča sicer ugodna za izbrisance, je pa res, da se dolgotrajna sodna pot s tem šele zares začenja. Komedija bo vrhunska, ker bodo v skladu s slovensko prakso odgovornosti v javnem sektorju popravek zakona najbrž pisale iste osebe, ki so pisale neustavne člene.

Del odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanaša na potrditev ustavnosti ostalih členov spornega Zakona o bančništvu je sicer zapleteno pravno branje. Težko je predvsem razumeti, da se ustavnim sodnikom ni zdelo vredno spuščati v presojo sorazmernosti izbrisa brez kakršnekoli možnosti nadomestila lastnike ali upnike, obenem pa pustiti te iste banke pri življenju, kot da se ni nič zgodilo. Je nesorazmernost v tem primeru res tako neočitna? Ob tem, ko je Ustavno sodišče odobrilo uporabo zakona, ki dovoljuje enega najtežjih posegov v lastninsko pravico se ni prav nič ukvarjalo s tem, ali je bila situacija v tistem trenutku res tako izredna da je bil tak poseg nujen oz. ali bi bilo pred tem možno uporabiti blažje oblike vzpostavljanja kapitalske ustreznosti bank. Dovolilo si je preprosto verjeti na besedo državnim institucijam, da pač drugače ni šlo. S tem se ustavno sodišče spušča na spolzek teren »legalizacije odločitev državnega aparata« pod predpostavko izrednih razmer.

Po prebiranju odstavka za odstavkom bralec dobi zelo čudno predstavo tudi o poznavanju delovanja finančnega sistema s strani ustavnih sodnikov. S svojim konstantnim sklicevanjem, da Zakon o bančništvu pravilno uveljavlja načelo »noben upnik na slabšem položaju kot v stečaju«, dajejo vtis, da je po njihovem mnenju edini možen izid nekega stečaja vedno in samo totalna izguba premoženja (izbris). S tem utemeljujejo trditev, da izvedba ukrepov ne poslabša dejanskega položaja upnikov kvalificiranih obveznosti. A ta trditev velja le v primeru, ko bi dejansko tudi v stečaju ti upniki ostali popolnoma brez vsega premoženja. To bi se morda lahko zgodilo, a tega zakon ne more trditi vnaprej, to je treba preizkusiti. Sicer pa se v delujočem pravno-regulatornem sistemu večina stečajev in likvidacij izide tako, da na koncu ostane še kaj tudi za podrejene in ostale nezavarovane upnike. Seveda ne 100%, a prav tako ne 0%. Pri nas pa je bil ta preizkus izveden enostransko, tajno, netransparentno, netržno in brez možnosti vpogleda v izračune. Ustavnemu sodišču se tak način izvedbe najhujšega posega v lastninsko pravico posameznika očitno ne zdi vreden vsaj kakega opozorilnega komentarja.

No, resnici na ljubo je Ustavno sodišče povedalo, da morajo oškodovanci za uveljavljanje odškodnin vložiti tožbe v katerih bodo redna sodišča ugotavljala ali je bila ocena izgub Banke Slovenije previsoka ali ne. S tem so se elegantno izognili bistvu problema izbrisa, t.j. strokovnosti ocene Banke Slovenije o višini kapitalskih izgub bank, čeprav so celo sami opozorili, da na tem področju sodna praksa še ni dokončno zapolnjena. In, ker metodologija teh ocen ni jasna bodo v nadaljnjih sodnih postopkih najbrž velike težave, zato bi morala zakonodaja, če že dovoljuje taka ad-hoc ugotavljanja »stečaja, ki ni stečaj«, obenem zelo natančno konkretizirati standarde in način ocenjevanja bilančnih postavk v teh primerih. Ustavno sodišče je po našem mnenju spregledalo ta problem, ki bo v nadaljevanju predstavljal precejšen strokovni zalogaj za slovenski sodni sistem. Treba se je zavedati, da je res, da se z javnim denarjem ne sme reševati zasebnih investicij, a hkrati to ne dovoljuje neodplačnega zasega zasebnega premoženja za domnevno zaščito javnega interesa. Smisel dobre Ustave je ravno v tem, da ščiti posameznika pred samovoljo institucij in ne obratno.

Redna sodišča se bodo sedaj v nadaljevanju najbolj spotikala ravno ob problem ali so izbrisani upniki zaradi ukrepov Banke Slovenije izgubili več kot bi izgubili v primeru stečaja banke. In kako nameravajo to ugotoviti, če stečaja ni bilo? Najbrž se bodo mnenja kresala predvsem okoli zakonitosti uporabe konkretnih računovodskih in revizijskih standardov in predpostavk, kompetentnosti revizorjev, ki so takrat ocenjevali vrednost premoženja bank pred izbrisom, korespondenco med naročnikom revizije (Banko Slovenije) in revizorji, strokovno skrbnost pri izbiri scenarija, ki je bil podlaga za izračun negativnih vrednosti ipd… Precej bolj bo na tapeti ravno vloga revizijskih hiš, ki je bila do sedaj relativno malo omenjana v debatah okoli te problematike. Morda je pa celo bolje, da se namesto kreganja o ustavnosti oz. neustavnosti nekega ukrepa, naposled dajo konkretni izračuni na mizo, ker bo stroka tako lažje preverila dejanske številke in jih primerjala z »zbirom znanj, vednosti in izkušenj, kakor so jih razvile računovodska, revizorska, poslovno finančna ali podobna stroka«, kot je v odločbi še navedlo Ustavno sodišče.

 

 

Razkritja:                                         

Avtor: Peter Mizerit, zaposlen pri družbi Primorski skladi d.d. Vsebina poročila oz. njegovi posamezni deli so izključno osebno mnenje avtorja in ne predstavljajo mnenja družbe PFCI, d.o.o. ali družbe pri kateri je avtor zaposlen. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav izdajateljev na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Primorski skladi d.d. opravljajo dejavnost pod nadzorom Agencije za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43.