Naj spremembe
na dan 07.12.2018


Oznaka Vrednost % Spr.
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
TR1R 0,201 99,01
ITBG 0,400 99,00
ITBG 0,400 99,00
 
Povej naprej  |  A-  |  A+  |  Natisni


22.07.2011, 14:04

Politična matematika

Na borzah je ta teden najbolj odmeval nov reševalni paket za Grčijo. Več o podrobnostih naslednji teden, saj je trenutno še premalo znanega o vsebini paketa.

Začetek tedna je bil sicer ponovno v znamenju močnejšega prodajnega pritiska, ki se je nato v naslednjih dneh umiril, borzni indeksi pa so vse izgubljeno pridobili nazaj. V ZDA bodo ta in naslednji teden vrhunec medijskega dogajanja prevzele novice glede dviga omejitve za zadolževanje države. Potekajo namreč žolčne razprave okoli tega ali je bolje proračunski primanjkljaj sanirati z zvišanjem davkov ali z zmanjšanjem javne porabe. Matematika je tukaj pravzaprav še najbolj enostavni del problema, večja težava je politična volja za doseganje soglasja, saj vsaka politična stran pazi predvsem na to, kateri ukrepi bodo manj prizadeli njihove volilce s tem pa tvegajo, da reforma javnih financ ne bo dovolj učinkovita.

Za kaj pravzaprav gre?  Najprej osnovna enačba:  BDP = C + I + G + (EX – IM)

C = potrošnja (consumption), I = investicije (investments), G = javna poraba (government spending) , EX – IM = izvoz minus uvoz.

BDP je torej vsota potrošnje, investicij, državne porabe ter presežka izvoza nad uvozom. Standardna keynesijanska teorija govori o tem, da v primeru kontrakcije gospodarstva, ko potrošnja upade, država le-to začasno nadomesti s povečanim državnim trošenjem (G). Težava je v tem, da državno trošenje ne sme v nedogled nadomestiti izpada zasebnih investicij. Le-te so namreč tiste, ki ustvarjajo gospodarsko rast iz povečanja produktivnosti medtem, ko je državno trošenje zgolj prelaganje iz enega žepa v drugega. Država si mora namreč za trošenje denar izposoditi, kar pomeni za posledico večjo prihodnjo obremenitev gospodarstva bodisi z davki bodisi z obrestmi za plačilo dolgov. In tukaj je problem, ki ga Keynesijanci pogosto spregledajo.

Že Barro in Perotti sta v svojih študijah pred leti dokazala, da je na daljši rok multiplikator državne potrošnje celo rahlo negativen. Se pravi, da povečano državno trošenje (po začetnem skoku BDP v prvih 6 do 9 mesecih) dolgoročno obremenjuje in ne pospešuje rast BDP, kot pravi klasična ekonomska teorija. To je še posebej značilno pri visokih razmerjih zadolženosti, kakršna poznamo danes, ko se večina razvitih držav bliža razmerju 100% med dolgovi in višino BDP. Pri teh številkah se namreč vedno večji delež dodatne državne porabe, ki naj bi bila namenjena gospodarskim spodbudam, porabi zgolj za servisiranje dolgov (plačilo obresti). Multiplikator državne potrošnje je torej v teh primerih lahko še bolj negativen. Še pomembnejši pa je efekt davčnega multiplikatorja. Ta je namreč dokazano močno negativen, v višini kar 2 do 3 kratnika povečanja davkov. Po domače povedano, če država za pokritje proračunske luknje dvigne davke za skupaj 100 milijonov EUR, bo BDP zaradi tega zdrsnil nekje med 200 in 300 milijoni EUR.

V zadnjih 20 letih je večina razvitih ekonomij največji delež svoje rasti dosegla s povečevanjem državne porabe, ki je nadomeščala stagnacijo zasebne potrošnje. Faktor G v zgornji enačbi je torej postal pomemben dejavnik višine BDP, celo tako pomemben, da je začel ovirati nadaljno rast gospodarstev, ki so zaradi dolgoletnega spodbujanja gospodarske rasti zasičena z dolgovi. Zasebni sektor, ki s svojimi investicijami ustvarja produktivno rast se izrinja in se nadomešča z javnim  sektorjem, ki se financira z zadolževanjem. Naraščajoče breme tega zadolževanja (v obliki davkov) povratno pade v celoti na zasebni sektor, ki pa je relativno gledano vse manjši, kot delež narodnega gospodarstva. Ta pot ima samo dva možna konca. Bodisi zmanjšanje državne porabe in povečanje zasebne pobude, bodisi bankrot države. Prva pot je sicer boleča zaradi kratkoročnega upada BDP, ki ga prinese nujno zmanjšanje državne porabe, a je ta bolečina zgolj prehodnega značaja, saj se gospodarska rast kmalu nadomesti z aktivnostmi iz razbremenjenega zasebnega sektorja. Druga pot je veliko bolj nevarna, saj zaradi kaotičnih posledic ni mogoče predvideti, kakšne rešitve bodo priplavale na površje.

Žal je pri debatah okoli tega preprostega matematičnega izračuna, ki ne zahteva kaj več kot srednješolsko znanje vse preveč političnega kupčkanja. Politike namreč bolj zanima dolžina njihovega mandata, kot usoda državnega proračuna vse dokler ni prepozno. Za Grke pa še koga v mediteranskem delu Evrope je najbrž že prepozno, vprašanje pa je ali se bodo tudi preostale države pustile spraviti v podobno situacijo. Pregovor »ko si dovolj globoko, prenehaj kopati« še velja.

Razkritja:

Avtor: Peter Mizerit, član uprave. To poročilo nima narave »priporočila« iz 378. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (UL RS št. 67/07). Vsi podatki predstavljeni v poročilu so zajeti iz objav v tiskanih ali elektronskih medijih ter uradnih objav na spletni strani Ljubljanske borze SEO-NET. Borznoposredniška družba PFCI, d.o.o. kot sestavljalec poročila ne odgovarja za popolnost in točnost posredovanih podatkov, ki jih pridobi iz omenjenih virov. To obvestilo ne upošteva izkušenj, finančnih možnosti in namenov posamezne osebe v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Seznanitev z vsemi oblikami tveganja pri naložbah v vrednostne papirje je pogoj za oblikovanje investicijske odločitve v zvezi s prodajo ali nakupom delnic, oziroma drugih investicijskih odločitev. Zgodovinski podatki o donosih vrednostnih papirjev ne zagotavljajo donosov v prihodnosti. Vse podatke glede premoženja in poslovanja družb, ki kotirajo na organiziranem trgu ter gibanja cene delnic, lahko pridobite pri izdajatelju. Dodatna razkritja: http://www.pfci.si/index.php?page=static&item=43. Pristojni nadzorni organ borznoposredniške družbe je Agencija za trg vrednostnih papirjev, Poljanski nasip 6, 1000 Ljubljana.